Citati avtorja Maja Simoneti

»Slovenija je država z največjim številom stanovanj v zasebnem lastništvu, čez 90 odstotkov.«

»Ne samo, da smo zanemarili ponudbo, zanemarili smo strukturo ponudbe, zanemarili smo raziskave na tem področju.«

»Zelene površine morajo biti dovolj blizu stanovanja, da sploh spodbujajo k rabi in da koristijo ljudem.«

»Mesto postaja bolj hladno, manj prijetno.«

»Te majhne intervencije se rade podcenjujejo.«

»Odločba je marsikoga presenetila, v zraku je viselo veliko pričakovanje, da bo institucionalizirano varstvo narave zmoglo izziv.«

»Uberemo lahko pristop, da ta soočanja predstavimo kot konflikte in čakamo, kdo bo v tem konfliktu zmagal. Lahko pa uberemo drugačen način. In sicer, da ugotovimo, da gre za nekaj, kar neizogibno prihaja, in skušamo ta prihod nekako obvladati.«

»Projekte je treba izvesti tako, da bo storjene čim manj škode. Vsi vemo, da je visok delež ohranjene narave ena od naših razvojnih prednosti.«

»Sindrom 'ne na mojem dvorišču' je kratek povzetek tega, da se ljudje branimo sprememb oziroma imamo odpor do sprememb v svojem okolju.«

»Ne počutijo se več dovolj udobno v tem, kar poznajo. Sindrom 'ne na mojem dvorišču' ni tipično slovenski.«

»Mislim, da ni velike zgodbe za tem, koliko območij imamo zavarovanih, glavno pozornost bi bilo vredno usmeriti v prostorsko načrtovanje nove infrastrukture na način, da bomo hkrati imeli pričakovane energetske koristi in ohranjeno naravo oziroma dovolj dobro stanje narave, da bomo lahko s tem pomirjeno živeli.«

»Velik poseg v svoja priljubljena bivalna okolja, kar mestni gozd vsekakor je, ljudje vedno težko sprejmemo.«

»Seznam njenih strokovnih dosežkov je dolg in impresiven ter izkazuje visoko profesionalen in ustvarjalen pristop na zelo raznolikih področjih.«

»Te zelene površine prebivalci uporabljajo kot odprt javni prostor, poleg tega te površine ne uporabljajo izključno stanovalci te soseske, ampak prinašajo koristi tudi širši okolici.«

»Kako želimo živeti? Živimo v skladu s sabo? Veliko ljudi je takrat želelo vrtnariti.«

»Tudi od države je prišlo sporočilo, naj si ljudje pridelajo hrano, če si jo lahko.«

»Ali pa nas še malo porinejo tja, kjer bi radi bili, pa do tja ne poznamo poti. To hotenje je bilo ves čas v zraku, tudi v zvezi z javnimi naročili lokalne pridelanih živil, a ni bilo mogoče.«